Tekaški nasveti

Prvič grem na Garmin 10 km tek, kaj zdaj

5. 9. 2022

Naj vam opišem mojo izkušnjo, ko sem prvič stopila na pot, deset kilometrske izkušnje na Volkswagen Ljubljanskem maratonu. Za začetek naj povem, da sem po poklicu profesorica športne vzgoje, magistrirala na Fakulteti za šport vendar brez nikakršnih izkušenj na organiziranih maratonih. Za nameček pa sem tudi trenerka v društvu Priprave na Volkswagen Ljubljanski maraton. In seveda, kot trenerka se spodobi, da tečem na maratonu, sem najhitrejša in čisto nič zadihana. :) Poleg tega pa se pričakuje, da sem najboljša motivatorka za naše tekače, ki so se takrat tudi prvič podali na deset kilometrsko razdaljo. No kako se je moja zgodba razpletla vam bom napisala in srčno upam, da omilila vaš strah pred tem dnem.

Celo sezono sem trenirala začetne tekače v našem društvu Priprave, jih spodbujala in motivirala za nastop na Garmin 10km teku. Treningi so bili zame mala malica, saj so bili za začetnike, kjer smo razdaljo počasi stopnjevali. Po kakšnih šestih mesecih smo prišli do 7 km teka, v enem kosu. Tukaj sem bila »dvorni norček« za vse moje tekače. Zgodba se zaplete na samem Garmin 10 km teku ali pa če kar uporabim izraz maraton – saj smo šli na maraton ampak ne 42 km.

Imela sem res veliko srečo, da so v moji skupini tekla le dekleta in sicer gospe, mame, žene in tudi babice. To je bilo čisto naključno ampak sem jim nadela vzdete » Elitke ». Vsaka nosi svojo zgodbo življenja ampak vse so imele cilj preteči 10 km na Volkswagen Ljubljanskem maratonu in to večina prvič.

Ok. Kaj sedaj. Jaz še nisem pretekla 10 km v enem kosu, saj mi nikoli ni bilo treba. Ampak sem si rekla, ah daj, saj je samo še tista 2 km dodatno. Iskreno, verjemite vse nas, z mano na čelu nas je bilo strah, ampak seveda, kot trenerka tega nisem povedala na glas.

Strah je nastal samo zaradi tega, ker nas je okolje prisililo k temu, ker  je večina tekačev »napaljenih« na čas, kako hitro bodo tekli. Popolnoma narobe!!! Dragi prijavljeni, obljubite si, da greste teči zaradi vas sami, zaradi svojega zadovoljstva, zaradi sebe in ne za »lajke» na socialnih omrežjih. Da si boste v cilju rekli »ratal mi je, to je moje, noben mi ne more vzeti tega«.

Dan, ko smo štartale vse skupaj, moje Elitke in jaz. Na štartu si vznemirjen, srce ti razbija, čakaš kaj bo, misli švigajo, sprašuješ se »ali bom falil progo«, »kaj če ne zmorem«, »ali se lahko ustavim in malo hodim«,… Vse to je normalno, vsem se to dogaja in ne samo tebi. Ampak ne pozabi, proge ne moreš zgrešiti, ker je to taka masa tekačev, da jim samo slediš, vodnih postaj je dovolj, tudi če ne piješ, boš pretekel do konca. DA, seveda lahko hodiš, da se nadihaš ampak je lažje, če ne in samo zmanjšaš hitrost.

In masa tekačev se je pognala po modrem tepihu, nekateri so tako pospešili, kot da bodo tekli le 3 minute. NE, tega ne delaj. Štartaj zelo počasi, vedno lahko pospešiš. Tekle smo skupaj, se smejale, spodbujale in spraševala »koliko še«. V skupini je veliko lažje, hitreje mine in ni pospeševanj, seveda če se dogovorite, da boste tekli skupaj. Prvih pet kilometrov je bilo zabavnih, sledila je vodna postaja. Seveda, ustavili smo se in spili. Na kratko. Potem pa sledi tisti del, ko se resnično že vleče. Ni konca. Pa še dež nas je dobil, no naliv je bil. Ampak vsaj vroče ni bilo. Tako, da se ne ustrašite slabe vremenske napovedi, saj vas bo dež prijetno ohladil.

Zadnji trije kilometri so mučni, tako je. Vse te že boli, vsak korak je boleč, tehnika teka se zruši in samo še poslabša situacijo. Ampak ni panike, saj se vam nikamor ne mudi. Me smo tekle, kot da tečemo zadnjič, vsaka je gledala v svoje noge, korak za korakom. Mislile pa smo si, NIKOLI VEČ. Jaz seveda sem bila nasmejana, čeprav sem tekaško trpela ampak moram motivirati moje Elitke. Verjamem, da so tudi same opazile, da sem tudi jaz »gagala«. Tekle smo skupaj, nobena ni ostala zadaj, nekatere so šle naprej, super! Oooh ja, zagledamo tablo, da smo že 8 km pretekle. Pff, samo še dva. No ta dva ne vem kako sta minila ampak vem, da boleče za vse. No zadnji kilometer, misliš da si že vi cilju in podzavestno pospeših – sicer ne vem zakaj. Itak zmanjka te, zadnjih 500 m, ne dihaš več ampak hropeš po zraku, samo še mečeš noge naprej, da prideš do cilja. NE, tega tudi ne delati, teci do konca v enakem tempu, razen če imaš viška energije.

In CILJ!!! Jok, sreča, objemi, dež, medalja in eno samo veselje. Čustva. <3 To dosežeš sam, to je preizkušnja, kjer se učiš vztrajati v vsaki življenjski situaciji.

Te Elitke, še danes tečejo, še danes se znajo boriti in premagovati vse kar nas doleti. To ti maraton podari. NE obupaj in ohrani pozitivno mišljenje.

P.S. Tekle smo 1 uro in 17 min :)

Simona MARKOVIĆ
Prof. mag. šv.